Odvzemi otrok v Sloveniji

Javnost je pred nekaj meseci pretresel odvzem dveh otrok na severnem Primorskem. Strokovni delavci so v spremstvu policije zgodaj zjutraj prišli ponju, potem ko so bi ugotovili, da naj bi jima starši kršili pravico do javno veljavne izobrazbe. Kot so mediji obširno poročali, sta bila otroka več let vpisana v ameriški izobraževalni program, ki se izvaja na daljavo in ki v Sloveniji ni priznan, prav tako pa nista uspešno opravljala izpitov na matični šoli, kar je pogoj za nadaljevanje šolanja na domu. Center za socialno delo (CSD) je staršem po poročanju medijev očital tudi to, da otroka nista bila ustrezno zdravstveno oskrbljena. Starša sta bila nad odvzemom, ki mu pravita ugrabitev, zgrožena. Trdila sta, da sta pomoč glede šolanja na domu najprej iskala pri javnih institucijah, v prvi vrsti pri centru za socialno delo, a da pomoči nista dobila.

Odvzem je skrajni ukrep za zaščito otroka, ki ga ureja družinski zakonik. Gre za hud poseg v družino, ki je največkrat zelo travmatičen za vse vpletene. V javnosti se ob primerih, kot je zgornji, porajata nerazumevanje in nezaupanje, saj so na eni strani starši, ki pravijo, da jim je država neutemeljeno izpulila otroke, na drugi pa institucije, ki pa podrobnosti ne pojasnjujejo, saj pravijo, da jim to preprečuje zakonodaja.

Pogledali smo v drobovje tega kompleksnega in zapletenega sistema, v katerem lahkih in preprostih odločitev ni. Z nekaterimi odvzemi se otroke rešuje iz grozljivih razmer, iz nasilja in zlorab. Ampak ali se lahko zgodi, da so nekateri odvzemi tudi prenagljeni? Bi bilo mogoče vsaj nekatere preprečiti in za otroke poskrbeti drugače? In kakšni so izidi za družine po odvzemih? Odgovori na ta vprašanja so tesno povezani s premalo učinkovitimi sistemi pomoči, ki otroke prepogosto puščajo na cedilu.

Leta 2024 odvzetih 178 otrok

Enotne evidence o številu odvzemov v posameznem letu na ravni države ni. Podatki so razdrobljeni po posameznih enotah centrov za socialno delo. Znano je število odvzemov za leto 2024, ko je socialna inšpekcija v tem delu opravila inšpekcijski nadzor. Iz poročila nadzora izhaja, da je bilo v tem letu izdanih 120 sklepov sodišč, odvzetih pa je bilo 178 otrok. Povprečna starost je bila 10 let.

Najpogostejši razlogi so bili fizično in psihično nasilje, zanemarjanje otrok, zloraba alkohola ali drog pri starših ter nezmožnost izvajanja starševske skrbi zaradi zaporne kazni ali hospitalizacije, je navedla inšpekcija. Vzroki so se pogosto tudi prepletali.

Večina odvzemov – 61 odstotkov – je bilo nujnih. To pomeni, da CSD otroka odvzame brez predhodnega sklepa sodišča, potem ko presodi, da je tako visoko ogrožen, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim umikom. V takšnem primeru mora CSD podati predlog na sodišče v 12 urah po odvzemu, sodišče pa mora o njem odločiti v 24 urah – lahko ga potrdi ali pa ne. V praksi se po besedah naših sogovornikov le izjemoma zgodi, da sodišče ne bi sledilo predlogu CSD.

Ko je otrok bolj ogrožen, če ostane, kot če ga staršem odvzamejo

Koordinatorica za preprečevanje nasilja in vodja interventne službe na CSD Ljubljana Helena Govekar je povedala, da število odvzemov iz leta v leto lahko zelo niha. "Mogoče bi se dalo kaj narediti, da bi se to število sčasoma zmanjšalo. Ne moremo pa se temu ukrepu v celoti izogniti," meni.

V interventni službi, ki je bila ustanovljena na podlagi zakona o preprečevanju nasilja v družini, je zaposlenih sedem strokovnih delavk, ki se odzivajo na akutne situacije. Njihov telefon je dosegljiv, tudi ko se vrata centrov zaprejo, 365 dni na leto. "Ko je situacija akutna – ko nas pokliče policija ali dobimo poročilo iz šole, da otrok ne želi domov, da so opazili modrice, da je izpovedal hudo nasilje ali pa obstaja sum drugega kaznivega dejanja – takrat smo dolžni takoj ukrepati in poseči po ukrepu nujnega odvzema. V takšnih situacijah država strokovnim delavcem poverja dolžnost, da otroka začasno umaknemo na varno in ga s tem zaščitimo."

Nujni odvzem je hud poseg v družino in z njim se ne smemo igrati, še pravi sogovornica. "Takšen ukrep moramo zelo dobro utemeljiti. Izkazani morajo biti rizični dejavniki. Ocena tveganja mora biti dobro pripravljena. Utemeljiti moramo, kaj je tisto, kar povzroča takšno ogroženost, da obstaja velika verjetnost, da bo otrok, če ostane v družini, bolj ogrožen, kot če ga odvzamemo."

Strokovni delavci sicer opažajo, da se razmere v številnih družinah zaostrujejo. "Vse več je nasilja. Spreminja se tudi intenziteta; dogajajo se posegi po življenju. Pretepanje, spolne zlorabe, ugašanje cigaretnih ogorkov po telesu. Veliko je tudi psihičnega nasilja," je opisala Govekar, ki na CSD dela že več kot 30 let.

"Mislim, da so bili vsi nujni odvzemi, ki smo jih izvedli, na mestu," je povedala. "Mi vedno pogledamo otroka. Ko vidimo petmesečnega pretepenega dojenčka; ko vidimo grozote, ki se otrokom zgodijo, ni debate. Mi smo tisti, ki moramo otroka zaščititi. Jaz vedno pravim: več je manj. To je začasni ukrep. Če bi se izkazalo, da odvzem ni bil upravičen, je to seveda travma. A še vedno se to da popraviti, spremeniti," je poudarila.

Nujni odvzem traja največ sedem dni

Nujni odvzem je začasni ukrep, ki ga sodišče z začasno odredbo potrdi za sedem dni. Če CSD presodi, da se je v tem času situacija doma izboljšala – denimo da sta se starša, od katerih je bil eden nasilen, razšla – predloga ne vloži in otrok se lahko vrne domov, v omenjenem primeru k nenasilnemu staršu.

Če pa se to ne zgodi in vrnitev za otroka ne bi bila varna, pa CSD v sedmih dneh poda predlog za ukrep trajnejšega značaja. Predlaga lahko enega od šestih ukrepov, ki so predvideni v družinskem zakoniku. Na podlagi tega predloga lahko sodišče staršem delno omeji starševsko skrb, kar pomeni, da starše pri vzgoji otrok nadzoruje CSD. Če takšen milejši ukrep ne deluje, pa se ukrepi zaostrujejo. V skrajnem primeru lahko sodišče starševsko skrb (za določen čas) v celoti odvzame.

Po podatkih socialne inšpekcije iz leta 2024 CSD v samo enem primeru od 120 ni podal predloga za ukrep trajnejšega značaja, saj so ocenili, da otrok ni bil več ogrožen in se je zaupal drugemu staršu. V sedmih primerih pa so predlog za ukrep za varstvo koristi otroka (torej predlog za odvzem ali predlog za trajnejši ukrep) umaknili.

Nameščanje v strokovne centre in v rejništvo

Kot trajnejše ukrepe so centri leta 2024 najpogosteje predlagali namestitev v strokovni center, v rejništvo ali k drugi osebi (na primer k sorodnici). V petini primerov so predlagali omejitev starševske skrbi. V samo dveh primerih (manj kot dveh odstotkih) so predlagali odvzem starševske skrbi z namenom posvojitve, še izhaja iz poročila socialne inšpekcije.

V primeru nujnih odvzemov je bilo v času inšpekcijskega nadzora o ukrepu trajnejšega značaja odločeno v manj kot polovici primerov. To pomeni, da postopek na sodišču v več kot polovici primerov še ni bil zaključen. Sodišče se je večinoma odločalo za omejitev starševske skrbi z nadzorom CSD, kar je v skladu z načelom najmilejšega ukrepa.

Odvzem kot trajnejši ukrep - ko so izčrpane vse možnosti

Odvzem otroka se sicer lahko izvede tudi po rednem postopku, torej brez nujnega odvzema, ko CSD pri delu z družino ugotovi, da je otrok ogrožen. Kot poudarjajo strokovni delavci, je to skrajni ukrep, potem ko se kljub daljšemu delu z družino pokaže, da starši niso sposobni izpeljati potrebnih sprememb. V tem primeru CSD poda na sodišče predlog za ukrep trajnejšega značaja. Takšen odvzem, če ga sodišče potrdi, lahko traja največ tri leta, po tem času pa ga sodišče lahko podaljša.

"Ko obravnavamo družino in ugotovimo, da je dobrobit otroka ogrožena, posežemo najprej po najmilejših ukrepih," je povedala Helena Govekar. Včasih starši na primer ne dovolijo obveznega cepljenja ali terapije, ki jo otrok nujno potrebuje, je navedla. V tem primeru sodišču lahko predlagajo delni odvzem starševske skrbi z nadzorom CSD. "Ko pa z družino delamo dlje časa, lahko tudi več let, in izčrpamo vse možnosti, starši pa ne naredijo ničesar, da bi bolje zadostili otrokovim potrebam, ne upoštevajo dogovorov, pri otroku pa se že kažejo posledice – takrat predlagamo odvzem kot trajnejši ukrep."

Če je za izdajo začasne odredbe, s katero se izvede oziroma potrdi nujni odvzem in ki velja sedem dni, dovolj verjetnost, da je otrok resno ogrožen, pa je pri odločanju o ukrepu trajnejšega značaja potreben višji dokazni standard. In prav tukaj se odpre polje sistemskih težav, ki so vse prej kot v korist otroka. In prav tu bi veljalo stvari izboljšati, o čemer pišemo v nadaljevanju.

"Javnost bi te odvzeme razumela drugače, če bi poznala vso zgodbo"

"Več kot 25 let delam izključno na družinskih zadevah," je dejala višja sodnica z okrožnega sodišča v Celju Frida Burkelc, "a še nisem imela primera, ko bi na vrat na nos nekomu odvzeli otroka. Ta ukrep se izvaja zelo obotavljajoče."

"Pogosto po televiziji gledamo užaloščene in jezne starše, ki trdijo, da je sistem krivično posegel v njihovo družino, zaznamoval njihovega otroka. Mi pa ne smemo povedati, kaj se je že dlje časa dogajalo v družini, kaj vse je že CSD naredil, kolikokrat so iz šole sporočili, da otrok ni v redu. Javnost bi te odvzeme razumela drugače, če bi poznala vso zgodbo. Na primer zgodbo, kako je oče silil mamo v prostitucijo in kako si njegove stranke zdaj že ogledujejo starejšo hčer. Ali kako je mama prodajala svojo hčer sosedom za drobiž. Kako mama samohranilka pušča otroka ves čas samega, neurejenega, zapuščenega na cesti. Kako mama, ki je odvisna od prepovedanih drog, dojenčka zapusti, ko se izvede nujni odvzem, pa meni, da se ji je zgodila krivica," je sodnica naštela nekatere tragične primere.

Za izrek ukrepa, ki bo trajal tri leta, lahko postopek traja več kot leto dni

Kljub temu da bi zaščita koristi otroka terjala hitre in učinkovite postopke, pa odločanje o ukrepih trajnejšega značaja pogosto ni ne preprosto ne hitro. Kot je opozorila socialna inšpekcija, so ti postopki "praviloma zelo dolgi (predolgi), kar povzroča nestabilnost in negotovost, ki dalj časa traja. To pomeni, da so tako starši kot otroci pod konstantnim stresom".

Frida Burkelc je pojasnila, da k dolgotrajnim postopkom pripomore več dejavnikov. "Odvetniki, ki pogosto niso specializirani za družinske zadeve, brezkompromisno zasledujejo interese svoje stranke – staršev, ne da bi imeli pred očmi korist otroka. Premalo je tudi izvedencev, ki jih sodišče imenuje v družinskih zadevah, pa tudi čas izdelave izvedenskih mnenj je predolg. Pogosto je treba pridobiti mnenje več izvedencev, npr. psihološke stroke (klinične psihologije ali psihologije družine) ter psihiatrične stroke. Na nekaterih okrožnih sodiščih primanjkuje sodnikov za družinske zadeve, zaradi hude obremenitve in čustvene zahtevnosti pa je tudi velika fluktuacija na teh oddelkih," je dejala Burkelc.

Zaradi vsega navedenega lahko dokazni postopek za izrek ukrepa, ki bo veljal največ tri leta, traja tudi več kot eno leto. Dodatno se postopki podaljšajo, ker nekatera pritožbena sodišča ne razpisujejo pritožbenih narokov, na katerih bi o zadevah lahko dokončno odločila, ampak jih v primeru razveljavitev vračajo na prvo stopnjo, je še povedala sodnica.

Kje so ves ta čas otroci?

Otroke po odvzemu najpogosteje namestijo v krizni center. Tam naj bi ostali največ tri tedne, a ob pomanjkanju drugih ustreznejših namestitev tam ostajajo tudi po več mesecev. "To je povsem neustrezno, saj otrok tam ne more razviti nisi osnovne navezanosti," je opozorila Burkelc. Strokovni centri za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami so polni. Rejniških družin primanjkuje.

Težave so tudi z nameščanjem v okviru ukrepov trajnejšega značaja, opozarjajo pristojni. "Vedno več je otrok, ki imajo kompleksne težave, težave v duševnem zdravju, odvisnosti … Skladno s tem bi morali poiskati ustrezne rešitve. To nam še ni uspelo," je opozorila sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Tatjana Milavec.

Najboljši približek matične družine je rejniška družina, a rejniki pogosto niso dovolj opremljeni, da bi lahko ustrezno poskrbeli za otroka s kompleksnimi težavami. "Dogaja se, da rejniške družine te skrbi ne zmorejo in odpovedujejo rejniške pogodbe. Tak otrok nato bega v sistemu, podajajo si ga sem in tja. Ti otroci v sistemu nimajo zadostne zaščite," je še poudarila Milavec. Na psihološko obravnavo lahko čakajo tudi po eno leto.

"Mi nismo v vlogi policaja ali rablja"

V času, ko so otroci odvzeti, naj bi starši s pomočjo CSD in po potrebi nevladnih programov dosegli spremembe, ki bi omogočile, da se otrok vrne domov, a v varnejše in spodbudnejše okolje. CSD v ta namen izdela načrt pomoči otroku in družini, v katerem določi cilje, ki so povezani z razlogi za odvzem, denimo zdravljenje odvisnosti, krepitev oziroma opolnomočenje staršev, obiskovanje programov starševstva in podobno.

"Starši se na odvzem otroka različno odzovejo," je dejala Helena Govekar. "Na začetku je najpogosteje šok, so razburjeni. A pozneje večinoma sodelujejo. Če jim razložiš na empatičen, spoštljiv, a tudi profesionalni način, na način, da razumejo, zakaj se je to zgodilo, potem to tudi sprejmejo. Mi nismo v vlogi policaja ali rablja. Jaz imam pred očmi vedno otroka, ki mu ta trenutek olajšam situacijo in pomagam, da se bo pozneje mogoče lahko vrnil k staršem, kjer bo zanj bolje, kot je zdaj."

Da mora odvzemu otroka vedno slediti projekt podpore in pomoči, je poudarila tudi dr. Nina Mešl s Fakultete za socialno delo. "Zelo pomembno vprašanje je, kaj bo sledilo po odvzemu. Problem nastane, če v odvzem vpletene institucije ne nadaljujejo dela po izvedenem ukrepu. Z ukrepom sodelovanje z otrokom in njegovo družino namreč ni zaključeno, nujno je, da se delo nadaljuje."

Premalo podpore za starše

Socialna inšpekcija je pri nadzoru leta 2024 ugotovila, da je načrt pomoči v večini primerov sicer bil izdelan, a povprečen čas izdelave od datuma odvzema je bil 44 dni. Nekatere enote so imele "bolj skope načrte", kjer je bilo "težje razbrati, kaj morajo starši spremeniti in kako jim pri tem lahko pomagajo strokovni delavci".

Sodnica Frida Burkelc je poudarila, da je tem staršem nudene premalo pomoči. Kot sodnica ima pogosto težave najti program, ki bo ustrezal temu, kar starš potrebuje, in ki mu bo tudi dostopen. "Programi starševstva se na našem območju izvajajo dvakrat letno. Omejitev starševske skrbi po družinskem zakoniku lahko traja največ eno leto. A v tem času starš mogoče sploh ne bo prišel do prve obravnave. Kako naj bi torej upošteval, kar smo mu naložili? Pogosto se tudi izkaže, da določeni programi sploh niso ustrezni za to, kar bi starš potreboval."

Ocenila je tudi, da primanjkuje programov pomoči za otroke in starše, ki bi jih zagotavljale nevladne organizacije. Kot opaža, pa ljudje tudi z obstoječimi oblikami pomoči niso dovolj seznanjeni.

Podobno je opozorila socialna inšpekcija: "Večkrat se zgodi, da je otrok 'na varnem', starša pa nimata dovolj ustrezne podpore, da bi uresničila potrebne spremembe za ukinitev ukrepa. Treba bi bilo povečati dostopnost programov za krepitev starševskih kompetenc in oblik svetovanja ali podpore za spreminjanje neprimernih vzorcev vedenja in destruktivnih prepričanj."

V poročilu so izpostavili, da bi bilo treba okrepiti programe, ki so namenjeni delu s povzročitelji nasilja, posebej ker je nasilje najpogosteje razlog za odvzeme. "Trenutno je v Sloveniji le malo (...) tovrstnih programov, kar posledično pomeni dolge čakalne dobe in prepozno pomoč," izhaja iz poročila.

Premalo preventivnega delovanja, prehitro usmerjanje v ukrepe

Premalo pa je tudi zgodnje pomoči družinam, poudarjajo strokovnjaki. Dostopnejša, bolj kakovostna in bolj kontinuirana podpora bi namreč lahko marsikateri odvzem otroka preprečila, se strinjajo.

"Zaščita otrok se mora dogajati na kontinuumu - med pomočjo in ukrepi," je dejala Nina Mešl. "Kar vidim kot problem v slovenskem prostoru, je, da je kontinuum pomoči družinam pogosto prešibek in da se zaradi neustrezne podpore družinam prehitro usmerimo v ukrepe. In noben odvzem se ne bi smel zgoditi, če bi ga bilo mogoče z ustrezno pomočjo preprečiti."

Za usmerjenost v ukrepe v odnosu do podpore in pomoči obstaja več razlogov, med njimi je kot ključnega navedla "preobremenjenost strokovnih delavcev na CSD zaradi večletnega kadrovskega primanjkljaja in neustreznih normativov, ki bi omogočali strokovno podporo v skladu s sodobnimi koncepti podpore in pomoči družinam". Poleg tega so CSD-ji prejemali vedno več nalog, delo strokovnih delavk je postajalo čedalje bolj pisarniško. Vse to je po njenih besedah prispevalo h krčenju na področju storitev, usmerjenih v pomoč družinam.

Na Gorenjskem občutno zmanjšali število odvzemov

Temu pritrjujejo tudi na centrih. "Centri opažamo, da ustreznih izhodov za družine nimamo in da v primerjavi s kakšnimi drugimi državami zelo malo ali skoraj nič ne delamo z družinami v smislu preventive, z namenom, da bi preprečili zaostrovanje situacij," je opozorila direktorica CSD Gorenjska Urška Repar Justin. Družinam, ki imajo težave, CSD lahko nudi storitev pomoč družini za dom, ki pa, tako sogovornica, s trenutnimi normativi ni učinkovita. "Normativ za strokovnega delavca je 50 družin. Pričakuje se približno en obisk pri družini na mesec. S takšnim delom ne moreš nič zares konkretnega in kvalitetnega narediti."

Na CSD Gorenjska so zato pred leti pilotno vzpostavili mobilno službo, ki družinam, ki potrebujejo podporo, zagotavlja zgodnjo pomoč. Strokovna delavka družino obišče vsak teden in se pri delu prilagaja njenim potrebam. Zato da je ta podpora kakovostna, kontinuirana in učinkovita, so bistveno prilagodili normativ – s 50 družin so ga zmanjšali na 10 družin na strokovno delavko, pri čemer sogovornica pravi, da bi bil optimalni normativ 6 do 8 družin.

"S to mobilno službo rešujemo prav tiste vzroke, ki so najpogostejši pri odvzemih otrok: zanemarjanje, nasilje, vzgojna nemoč, hudi konflikti, revščina, odvisnosti," je pojasnila Repar Justin. Družinam pomagajo uvajati spremembe v načinu vzgajanja otrok, v njihovih odnosih in reakcijah, z namenom, da bo otrok v družini varen. Rezultati so spodbudni: število odvzemov se je zmanjšalo za 40 do 50 odstotkov.

"Otrok ne želi stran. Želi si, da se starši spremenijo"

Kot je poudarila tudi Tatjana Milavec, odvzem otroka ni trajnostna, celostna rešitev. Pri otroku pogosto povzroči travmo. "Odvzem otroka pomeni ponovno viktimizacijo tega otroka," je dejala Repar Justin. "Otrok je na starše navezan, kakršni koli že so. On si ne želi iti stran, želi si, da se starši spremenijo, da spremenijo svoj način delovanja."

Spremembe v družinah se običajno dogajajo počasi. Odločanje o tem, ali je v določeni situaciji tveganje večje, če otrok ostane ali če se ga odvzame, je pogosto zahtevno in prinaša negotovost. "Strokovne delavke imajo pogosto frustracije in skrbi, ko niso prepričane, ali bi bilo treba v določeni situaciji že poseči po določenem ukrepu. A s tem je v socialnem delu treba zdržati," je dejala sogovornica. "Včasih je v družini veliko težav, ampak strokovna delavka vidi počasen napredek: danes so z njeno pomočjo skuhali, pojedli, otroci so naredili domačo nalogo, mama je sodelovala. In si rečeš: Počasi se premika. Je pa težko, odločati se moraš vedno znova, kaj je najbolj prav. Če bi se kaj zgodilo, bi bil problem, da otroka nismo odvzeli, če ga odvzamemo, pa so vprašanja, zakaj smo ga odvzeli."

Tatjana Milavec se prav tako zavzema za krepitev stroke na področju preventive. "Želimo si, da bi že pravočasno vstopili v družino in pomagali, kar bi preprečilo hujše ukrepe. CSD namreč pogosto pride prepozno do družine, na primer, ko dobi prijavo policije ali šole, ko je otrok že tako moteč ali agresiven, da se pričakuje, da bo hitro umaknjen in nameščen v kakšen strokovni center." Takrat je za preventivno delo pogosto že prepozno.

Zaposlili bodo 103 dodatne strokovne delavce, ki bodo delali z družinami

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Luka Mesec, so nam pojasnili, da bodo v sklopu projekta "Posodobitev sistema socialnega varstva ter varstva otrok in družin z namenom večje učinkovitosti, dostopnosti in kvalitete storitev za vključenost ciljnih skupin" do leta 2029 zaposlili dodatne 103 strokovne delavce na CSD-jih. Cilj projekta, ki ga ministrstvo sofinancira z evropskimi kohezijskimi sredstvi, je krepiti neposredno delo z družinami. Vpeljati pa želijo tudi "model sodelovalnega socialnega dela na terenu za družine v številnih problemskih okoliščinah".

"Preko usmerjenih usposabljanj bodo strokovni delavci v prihodnje hitreje zaznavali potrebe po zgodnejših obravnavah oziroma zagotovili hitrejše in ustreznejše posredovanje v družinah v stiskah, s katerimi se uporabniki CSD-jev srečujejo na dnevni ravni. Pričakovani učinki ukrepa so usmerjeni v preprečevanje stisk otrok, slabe komunikacije, nasilja v družini, socialnega izključevanja, neustreznih vzgojnih starševskih prijemov ipd. Ta ukrep bo na dolgi rok izboljšal kakovost življenja družin, krepil starševske kompetence ter pomembno prispeval k zmanjševanju stisk otrok in zatekanju k skrajnemu ukrepu – odvzemu otrok," so zapisali na ministrstvu.

Predstavniki ministrstva so vključeni tudi v delovno skupino na fakulteti za socialno delo, v okviru katere pripravljajo smernice za zgodnjo pomoč in podporo v skupnosti, so še navedli.

Številni otroci se po odvzemu nikoli ne vrnejo k staršem

Preventivno delovanje bi pomembno izboljšalo možnosti teh otrok za boljše življenje, poudarjajo strokovnjaki. Skrb vzbujajoče je, da se številni po odvzemu ne vrnejo v matično družino. Starši namreč pogosto niso sposobni uvesti sprememb, ki bi otroku omogočile varno in spodbudno okolje.

Helena Govekar je povedala, da se nekateri sicer vrnejo – nekateri že po sedmih dneh, nekateri pozneje – večina pa nikoli. "Nekateri starši, ki povzročajo nasilje, niti z našo pomočjo ne pridejo do razumevanja, da to je nasilje. Prepričani so, da je tako prav. Seveda ni nepomembno, kaj se jim je dogajalo v preteklosti, ko so sami odraščali. A na določeni točki morajo sprejeti odgovornost za svoja dejanja in spremeniti svoje vedenje. Nekateri ne pridejo niti do točke spoznanja," je dejala. "Vidimo denimo starše, ki za nasilje krivijo otroke. Rečejo jim, da so jih itak že odpisali, da povzročajo same težave. Krivijo jih do konca."

Tudi Frida Burkelc obžaluje, da sistem pomoči ni učinkovitejši v teh primerih. "Ko imaš akutne zdravstvene težave, jih zdravstveni sistem skuša maksimalno sanirati. Ko so akutne težave povezane s starševstvom, pa se to ne zgodi," je kritična. Tudi otrokom je po njeni oceni nudene premalo pomoči, da bi se lahko okrepili in spremenili zgodnje vzorce.

Nekateri zdrsnejo v stare vzorce

Sodnica pravi, da je spremljala primere, ko so se otroci po dopolnjeni polnoletnosti sami vrnili k nefunkcionalnim staršem. "Imela sem primer, ko je oče otroka uporabljal kot mulo – v nahrbtnik mu je dal drogo, ki jo je otrok nosil od enega vozila do drugega," je povedala. Sodišče ga je nato namestilo v rejniško družino, fant pa je sodnici povedal, da je tam srečen in da sploh ni vedel, da je življenje lahko tako lepo. Kljub temu pa se je po dopolnjenem 18. letu vrnil k očetu.

"Želiš si jih rešiti iz tiste bede, da bi lahko imeli boljše življenje," je dejala Burkelc. "A marsikdo se pozneje vrne na pot, ki mu je domača in ki jo je spoznal kot otrok."

Pravočasen in robusten sistem pomoči, ki bi vključeval tudi vrtce, šole in druge udeležence, bi lahko pomembno izboljšal te izide. "Tukaj gre za našo prihodnost," je dejala sodnica. "A ta sistem trenutno ni dovolj močan."

Nina Mešl pa je izpostavila še en ključni aspekt: "Nujno je reflektirati ukrepe tudi skozi prizmo strukturnih dejavnikov in zagotoviti pogoje za dostojno življenje otrok in družin. Pogosto prav revščina in socialna izključenost prispevata h kopičenju problemov v družinah, ki poskušajo preživeti v zahtevnih okoliščinah. Torej tudi s tega vidika potrebujemo sistemske spremembe – zagotavljanje pogojev za dostojno življenje ljudi in za vključenost v družbo."